Leta 2012 so se v mojem življenju zložile puzle in življenje je potekalo točno tako kot sem si želela. Bila sem v resnem razmerju, imela sem službo in začutila sem, da je prišel čas ko si želim nekaj večjega, pravzaprav nekaj največjega na svetu. Otroka! Najbolj zanimivo je to, da se mi je zdela ta ideja tako zelo hitro dosegljiva. Ko se odločiš, se pač zgodi.
Izkazalo se je, da bo to postala le moja največja želja.

Res je bilo tako, ko sem se odločila se je zgodilo a žal se ni izšlo tako, kot smo vsi pričakovali. Moj drugi pregled pri ginekologu je bil zame najbolj stresen, nisem in nisem mogla dojeti, ko mi je zdravnica povedala, da iz te moke pač ne bo kruha. Mislim, da sem se celo zasmejala, ker sem bila tako v šoku. To je bilo januarja 2013, ko so me prvič poslali na abrazijo.

Nič kaj prijetna izkušnja, ki pa se je po treh tednih znova ponovila, saj so mi pri posegu pozabili odstraniti posteljico. Kot da ni že sama ideja, da otroka žal ne bo na svet dovolj huda, ne, seveda ti pozabijo odstranit posteljico!!!! Pričakuješ vsaj opravičilo a ga ne dobiš.

To leto je bilo zame zelo psihično naporno saj sem iz meseca v mesec stremela po tem, da bi znova zanosila. Sama ideja o tem me je tako utrujala. Točno eno leto kasneje, sem zopet zanosila. V točno enakem obdobju. Tudi v drugo, se žal ni izšlo a vsekakor nisem bila še enkrat pripravljena slišati enako negativno novico. V drugo sem spontano splavila sama in hvala bogu (vsaj to) ni bilo potrebe riniti v klinični center.

In tako se je moj psihoza samo še stopnjevala. Začela sem aktivno ukrepati. Hodila na preglede k drugim ginekologom, na vse možne preiskave, ki so jih pač dolžni opraviti, ko se ti dogajajo takšne stvari.

Nikoli ničesar novega nisem izvedala. Vse je bilo vredu, le jaz sem bila živčna razvalina.
Vse me je že tako zelo utrujalo, krivila sem sebe, partnerja, zdravnike, prijatelje,skratka vse kar mi je prišlo na misel in v mojo bližino.

Leto 2014, mesec oktober, zopet isti nori mesec, ko se mi zgodi nekaj najlepšega in potem zamre v delčku sekunde. Točno tako je bilo. Zopet novica, ki naj bi bila najlepša a zame tako zelo boleča. Še tretje novo leto zapored brez kančka alkohola, brez prave veselice, preganjala me je le misel na to ali mi bo tokrat uspelo. In kaj… Zopet nič.

Januar 2015, črni mesec januar, ko zopet izvem, da iz tega ne bo nič. Dokončno sem se sesula, le da sem tokrat to storila na zelo apatičen način. Znotraj sem umirala. Tokrat izberem Postojno. Boljša izkušnja, skoraj lahko rečem lepa pa čeprav sem šla na “pogreb”.
Potem se je v meni nekaj premaknilo, prevelik psihični napor je pokazal svojo moč. Zamotila sem se tako, da sem pač bežala od doma, bežala od misli, da mi ni uspelo, stvar, ki se mi je zdela tako dosegljiva, je sedaj nekaj najbolj nedosegljivega. Največja želja, ki se ne bo izpolnila. Zakaj jaz, kako je to sploh možno, zakaj pravijo, da z mano ni nič narobe, ko pa ne morem imeti otrok. Ga bom pa posvojila, pa kaj. Kje ga bom posvojila….. Vsa ta vprašanja. Preveč!!!

Imela sem nekaj svojih razuzdanih mesecev, ki pa so kmalu postali preveč obremenjujoči oz.sem se počasi začela trezniti. Ugotovila sem, da tako ne bo šlo naprej in da moram nekaj ukreniti. Ven iz te bede moram, pozitivno se moram naravnati, začeti skrbeti za sebe.
In res, začela sem brati zgodbe žensk s podobnimi izkušnjami, ki so imele srečen konec. Začela sem se ukvarjati s športom, misli sem usmerila samo vase in svojo rast. Poiskala sem pomoč kitajske medicine. Redno sem hodila na akupunkturo, pila čaje, ki naj bi pomagali mojim rodilom. Začela sem verjeti v življenje, ker se mi je zazdelo, da sem dosegla osebno dno in to ne gre več tako naprej.

Oktober 2015 pa smo spet tam. Menstruacija zamuja, naredim test nosečnosti in pokaže +

Tokrat je bilo drugače, ne znam pojasniti a tokrat je bilo drugače. Začutila sem, da bom res postala mati. Test za nosečnost pokažem še mojemu dragemu in ta odvrne “O, sezonska novica” ;) Moški pač.
Pa je res bila sezonska novica.

Še naprej sem hodila na fintnes, dvigovala težke uteži, odmislila idejo da v mojem trebuhu raste bitje, bila sem samo jaz. Pomembna sem bila samo jaz.

In zgodilo se je, trebuh je rastel, nosečnost je potekala zelo zelo dobro, kot da nikoli ne bi imela težav.

Kaj je bilo tokrat drugače ne vem jaz, ne vedo zdravniki, ne ve nihče. Lahko pa rečem, da se mi zdi, da je bil po 4 letih truda, samo tokrat res pravi čas. In res, res sem bila drugačna, moj fokus je bil drugačen, moja energija je bila drugačna. Vse kar sem počela sem počela za sebe, ne zato da bi zanosila ampak zato, da bi se počutila bolje v svoji koži. Iz življenja sem potegnila najboljše stavri. Ok.pač ne bom imela svojega otroka, bom pa nazdravila vsemu drugemu lepemu, kar me čaka v življenju. Vsega pač ne moremo imeti, lahko pa smo hvaležni za tisto kar imamo.

Evo, zdaj sem mama, že 2.letnemu Maksimu.
Hvaležna sem zanj, hvaležna sem tudi za težke trenutke, s katerimi mi je življenje želelo nekaj sporočiti.

Ostanite pozitivni, bodite dobri do sebe in svojega telesa, poslušajte ga in imejte se radi, nikoli ne veste, mogoče se vam izpolni vaša največja želja!

Vaša,
Kanna